Pogovor s prejemnico nagrade Saharova Lamijo Adži Bašar in vodjo humanitarne organizacije Zračni most Irak Mirzo Dinnayijem o (ne)ukrepanju mednarodne skupnosti v primeru genocida samooklicane Islamske države nad iraškimi jazidi
Lamija Adži Bašar je glas tistih, ki nimajo glasu. Glas tistih, ki so še zmeraj v ujetništvu. Glas jazidske skupnosti. Pripadnica iraških jazidov, ene od verskih manjšin, ki jih pripadniki t. i. Islamske države (IS) sistematično pobijajo, je bila večkrat prodana, posiljena in brutalno pretepena. Aprila lani je pobegnila iz spolnega suženjstva in ujetništva samooklicane Islamske države, konec leta pa je v Evropskem parlamentu za svoj neverjetni pogum prejela nagrado Saharova za svobodo misli.** Danes devetnajstletna Lamija živi v Nemčiji in se zavzema za pravice jazidske skupnosti in žrtev nasilja s strani pripadnikov IS. Pri njenem boju jo vse od osvoboditve spremlja Mirza Dinnayi, vodja humanitarne organizacije Zračni most Irak (Luftbrücke Irak), ki se ukvarja s pomočjo žrtvam nasilja in terorja. Preko organizacije je v Nemčijo na zdravljenje pripeljal že več kot tisoč žensk in otrok, ki so bili v ujetništvu IS. Med drugim tudi Lamijo, za katero pravi, da ji je kot oče. Oče, ki ga je izgubila. Oče, ki so ji ga vzeli skrajneži t. i. Islamske države.
Lamija Adži Bašar in Mirza Dinnayi sta v intervjuju spregovorila o Lamijini zgodbi, o peklu, ki ga ne bi smel doživeti nihče, o pomočeh, ki so na voljo preživelim žrtvam nasilja s strani IS in o (ne)odzivnosti mednarodne skupnosti v primeru genocida samooklicane Islamske države nad jazidi.
Teroristična skupina IS je mednarodno prepoznavnost pridobila leta 2014, s priključitvijo državljanski vojni v Siriji, prevzemom nadzora nad nekaterimi iraškimi mesti ter pokolom več kot pet tisoč jazidov v Sindžarju in okolici. Avgusta 2014 so skrajneži samooklicane Islamske države v sklopu etničnega čiščenja in sistematskega iztrebljanja jazidov, majhne verske skupnosti, katere vera črpa tako iz krščanstva, zaratustrstva kot tudi islama, napadli vas Kočo. Kaj se je zgodilo?
Lamija: IS je našo vas Kočo, ki je le nekaj kilometrov oddaljena od Mosula, obkolila avgusta. Obkoljeni smo bili petnajst dni. Veliko jazidov iz drugih vasi je uspelo pobegniti, mi nismo mogli. Dali so nam na izbiro, da prestopimo v islamsko vero ali pa nas ubijejo. Regijo so želeli očistiti nemuslimanov. Vere nismo želeli sprejeti, zato so nam vzeli vse imetje ter moške ločili od žensk. Moške so pobili, bili smo priča ubijanju naših moških, ženske in otroke pa ugrabili. Sem ena od tisočih žensk, ki so jih borci t. i. Islamske države ugrabili. Iz vasi so nas nato peljali v nek drug kraj, kjer so punce in otroke razdvojili od svojih mater.
Otroke so rekrutirali kot borce, začeli so jih uriti, da se bodo lahko borili za IS. Naučili so jih ubijati, tudi svoje domače. Tiste ženske, ki so bile prestare za spolno suženjstvo, so ubili, ostale so zasužnjili. Mene in moje sestre so peljali v Mosul, v dvorano, ki je bila polna punc. V tej dvorani so naredili bazar za prodajanje žensk. Tam so bile ženske, starejše in mlajše od mene. Takrat sem bila stara 15 let. Prodali so me petkrat. Vsak dan so me mučili in kaznovali, posiljevali in grdo ravnali z mano. Enako zločinsko so ravnali tudi s puncami, ki so bile mlajše od mene. Zelo grdo so ravnali z ženskami, zelo zelo grdo. Bilo je zelo težko in takrat nisem mogla verjeti, da bom kdaj lahko svojo zgodbo razlagala po celem svetu.
Uspelo ti je pobegniti.
Lamija: V ujetništvu sem bila dvajset mesecev. Pobegniti sem poskušala štirikrat, vendar so me vsakič ujeli in me hudo kaznovali. Vsakič so me potem prodali naprej. Poskušala sem tudi narediti samomor, a so me dobili, me odpeljali v bolnico in me rešili. Petič mi je uspelo pobegniti, in sicer s pomočjo tihotapcev, ki so jim moji sorodniki plačali za pomoč pri pobegu. Ponoči smo še z dvema dekletoma, prijateljicama in sojetnicama, zbežale proti najbližjemu varnemu območju pod kurdskim nadzorom. Le nekaj kilometrov pred ciljem je eksplodirala mina in obe prijateljici sta umrli. Še zdaj slišim smrtne krike ene izmed njiju. Takrat sem si zadala nalogo, da bom to zgodbo pripovedovala po svetu, da bodo vsi vedeli, kaj IS dela v naših krajih in da bodo ljudje razumeli kaj lahko IS stori človeštvu. Meni je nato uspelo priti do bolnišnice v Erbilu, v iraškem Kurdistanu in od tam so me prepeljali v Nemčijo na zdravljenje.
Kdo ti je pomagal priti do Nemčije?
Mirza: Lamiji je takoj po eksploziji mine pomagal tihotapec, ki jo je prinesel do kurdskih varnostnih sil, oni pa so jo prepeljali v bolnišnico. Bila je v zelo slabem stanju, celoten obraz je bil poškodovan, njeno življenje pa je bilo v nevarnosti. Ko sem slišal za njeno zgodbo, sem šel takoj k njej. Skupaj z njenimi sorodniki sem ji uredil potni list, v sodelovanju z nemškim konzulatom in bolnišnico v Tübingenu pa mi jo je nato uspelo odpeljati na zdravljenje v Nemčijo. V Iraku za njeno zdravljenje, ki ga je nujno potrebovala, ni bilo možnosti. V Tübingenu so nato nemudoma začeli s preiskavami. Ugotovili so, da desnega očesa ne morejo pozdraviti in da bo na to oko ostala slepa. Začeli pa so z zdravljenjem levega očesa ter z laserskimi terapijami za njen obraz, za zmanjšanje brazgotin. Lamiji sem v Nemčiji uredil vizo za eno leto in sedaj skrbim, da gredo terapije v pravo smer. Zame je njeno zdravljenje najpomembnejše, najprej se mora pozdraviti.
Brazgotine pa niso ostale le na obrazu, tiste najhujše se nahajajo v duši. Rane, ki ostanejo po takšni izkušnji, so zelo globoke in terjajo ustrezno zdravstveno in psihološko oskrbo. Rehabilitacija je za žrtve nujna, da bi jim lahko omogočiti normalno življenje. Kakšne pomoči so na voljo ženskam, žrtvam ugrabitve, nasilja in spolnega suženjstva s strani t. i. Islamske države?
Lamija: Niti Irak niti mednarodna skupnost ne nudita ustreznih pomoči žrtvam nasilja. Po teh dogodkih je veliko žensk in moških naredilo samomor, zaradi tegob in grozot, ki so jih doživeli – ženske zaradi nasilja in posilstev, ki so jih doživele v ujetništvu, moški zaradi prodaje svojih mater in sestra. Pomoči namreč niso na voljo.
Mirza: Res je. Za večino žensk je v ujetništvu situacija izjemno težka. Trenutno je pravzaprav tudi zelo težko pobegniti iz ujetništva, ženske lahko samo odkupiš nazaj. A odkupnine so zelo visoke. Za Lamijino polsestro ugrabitelji na primer zahtevajo 35 tisoč dolarjev, za vsakega od njenih štirih otrok pa še po 10 tisoč dolarjev. Lahko si mislite, da če nekdo kupi svojo ženo, sestro ali hčerko nazaj, ostane popolnoma brez denarja. Ti ljudje so namreč revni, gre za notranje razseljene osebe, kar pomeni da si morajo denar za odkup izposoditi od različnih sorodnikov in prijateljev.
Ženske, ki se po odkupu vrnejo nazaj k družini, so zaradi grozot, ki so jih v ujetništvu doživele, močno travmatizirane in se soočajo z resnim stresom in depresijo. Potrebujejo strokovno medicinsko in psihološko pomoč. Družina si plačila strokovne pomoči v tujini ne more privoščiti, v Iraku pa takšno resno specializirano zdravljenje ni na voljo, prav tako ne humanitarna pomoč. Gre za zelo resen problem, vlada namreč za žrtve, ki pridejo iz ujetništva, ne stori dovolj. Pripelje jih v begunska taborišča, kjer nimajo sorodnikov, spijo v šotorih, so brez zadostnih količin hrane in brez ustrezne medicinske oskrbe. Tako za ženske, ki so bile podvržene grozodejstvom IS pravzaprav ni nobene ponudbe pomoči.
V Iraku sicer deluje nekaj nevladnih organizacij, ki pomagajo žrtvam nasilja, a v večini primerov nimajo na voljo specialistov s področja travmatologije, temveč le socialne delavce. Ključna problema teh organizacij sta, da za delo nimajo primernega osebja, hkrati pa nimajo dovolj denarja, da bi to osebje pripeljali iz tujine in da bi tudi finančno pomagali žrtvam.
Pa vendar, humanitarna organizacija Zračni most Irak je do sedaj uspela pomagati preko tisoč ženskam in otrokom, žrtvam nasilja in suženjstva samooklicane Islamske države v Iraku.
Mirza: Tako je, organizacija Air Bridge Irak (Zračni most Irak, op. p.) žrtvam nasilja pomaga v Iraku in Nemčiji, ukvarja pa se predvsem z otroki, ki so jih borci IS urili za vojake ter z ženskami, ki so bile v ujetništvu in sedaj živijo v taboriščih. V Nemčiji je bila organizacija lokalni partner projekta za ponovno naselitev Special Quota Project (gre za humanitarni program v nemški zvezni državni Baden-Württemberg, ki je nudil podporo in pomoč begunskim ženskam, ki so preživele nasilna grozodejstva, op. p.), s katerim smo pomagali več kot tisoč ženskam in otrokom, ki so bili v ujetništvu IS.
Te ljudi, ki so uspeli pobegniti iz ujetništva, smo pripeljali v Nemčijo, jih namestili po različnih domovih v dvaindvajsetih občinah, tam pa so za njih skrbeli socialni delavci, deležni so bili zdravstvene oskrbe, prejemali pa so tudi socialno pomoč. Program smo želeli razširiti še na druge nemške zvezne države, vendar pa so se postopki vzpostavitve programa ob povečanju pritoka beguncev v Nemčijo zaustavili.
Lamija, ki ji prav tako pomaga organizacija Zračni most Irak, je sicer v Nemčijo prišla po tem, ko se je projekt že končal. Ker pa je pomoč žrtvam ugrabitev nujna za njihovo rehabilitacijo, sedaj skupaj z Lamijo poskušava v sklopu svojih obiskov po različnih evropskih državah le-te spodbuditi, da bi vpeljale in vzpostavile takšne ali podobne programe pomoči. Zaenkrat še nisva bila uspešna, države trenutno takšnim programom, ki bi pomenili prihod dodatnega števila ljudi iz vojnih območij Iraka in Sirije, niso naklonjene.
Ali sicer za pomoč tem žrtvam v svetu obstaja še kakšen podoben program?
Mirza: Podoben program temu, kot ga je imela Nemčija, ima še Kanada, a gre za splošen begunski program, ki ga upravlja UNHCR (Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, op. p.). ZDA so prav tako imele program za begunce, a je bil s prihodom predsednika Trumpa ukinjen. Kakšne druge posebne pomoči za otroke in ženske, ki so bili podvrženi nasilju in so pobegnili iz ujetništva IS, pa ni. Prav tako ni pomoči za tiste, ki so v genocidu nad jazidi izgubili vse imetje in svojce, nekateri tudi celotne družine.
Države so leta 2005 v Generalni skupščini Združenih narodov soglasno sprejele načelo ‘odgovornost zaščititi’ (RtoP), s katero so se zavezale k zaščiti civilistov pred množičnimi zlorabami, kot so genocid, etnično čiščenje, vojna hudodelstva in hudodelstva zoper človečnost. Vendar pa je mednarodna skupnost od takrat že večkrat pokazala nezmožnost zaščititi prebivalstvo pred takšnimi grozodejstvi ter jim nuditi pomoč. Zdi se, da je tako tudi v primeru genocida nad jazidi v Iraku.
Mirza: Ključno napako je mednarodna skupnost naredila že, ko je dopustila, da je v zadnjih letih IS toliko zrastel in ni ukrepala pravočasno. V našem primeru pa mednarodna skupnost in koalicija zavezniških držav ni izvedla nobene prave akcije, misije ali invazije v Iraku, da bi preprečili genocid nad jazidi ali pa zaustavili to trpljenje.
Izgleda pa tudi, da ukrepanje mednarodni skupnosti ni v primarnem interesu. Tisti, ki se ukvarjamo s to problematiko, namreč že dve leti vpijemo in pozivamo mednarodno skupnost k ukrepanju. Vemo, kje se nahajajo nekatere žrtve, od aprila 2015 imamo podatke o lokacijah ugrabljenih žrtev. Več kot 3000 jazidov se na primer nahaja v ujetništvu v Tel Afarju, ki je le sedem kilometrov oddaljeno od varnega ozemlja. Naprošamo ZDA, kurdske sile in iraške sile, naj naredijo majhno invazijo, da osvobodijo te žrtve. A do danes tega niso storili. Zakaj? Vprašajte njih.
Dnevi groze se torej še zmeraj niso končali za več kot 3000 žensk in otrok.
Lamija: V ujetništvu skrajnežev Islamske države je še zmeraj več kot 3500 jazidskih žensk in otrok. Grozne stvari, ki so se dogajale meni, se dogajajo tudi danes. Dve in pol leti kasneje se ta kriminal nadaljuje, IS otroke vzgaja v kriminalce, ženske pa posiljujejo in mučijo. Vsak dan je hujše. Boli me, da kljub temu, da so države zainteresirane za mojo zgodbo, ki jo širim po svetu, se na terenu do sedaj še nič ni spremenilo, nihče še ni pomagal moji skupnosti. Jazidi še zmeraj trpijo.
Čeprav je že mnogo prepozno in se nastale škode nikoli ne bo dalo popraviti – kaj lahko danes storijo države in mednarodne organizacije, še posebej EU, da bi omilile in zaustavile trpljenje in grozote, ki jih že več kot dve leti preživlja jazidska skupnost?
Lamija: Upam, da bomo s pomočjo mednarodne skupnosti uspeli rešiti tiste jazide, ki so še zmeraj v ujetništvu. Apeliram na države, da zaščitijo jazidsko manjšino in tudi ostale manjšine v Iraku, ter da pomagajo tistim ljudem, ki so bili žrtve nasilja. Poleg tega je nujna vzpostavitev varnega območja na že osvobojenih jazidskih ozemljih, ta ozemlja morajo dobiti mednarodno zaščito. Želim si, da bi IS odgovarjala za svoja dejanja, da bi mednarodno sodišče borcem IS sodilo za storjene zločine. Silili so nas, da prestopimo v islam, ozmerjali so nas z neverniki, nas mučili, posiljevali in sistematično pobijali naše ljudi. Za ta dejanja morajo odgovarjati. In nenazadnje upam, da se bo svet združil v boju proti samooklicani Islamski državi in jo porazil. Ne samo, da izvršuje genocid nad jazidi, nevarna je za celotno človeštvo.
Mirza: Kot pravi Lamija, potrebno je rešiti preostale ujetnike iz rok IS ter pomagati ženskam in otrokom v begunskih taboriščih, ki so ujetništva IS sicer že rešeni, ampak tam brez ustrezne strokovne pomoči trpijo zaradi travmatičnih posledic grozodejstev, ki so jih preživeli. V taboriščih se večinoma nahajajo najšibkejše in najbolj ogrožene žrtve, ki nujno potrebujejo zdravljenje, v Iraku pa primerne infrastrukture za zdravljenje teh žrtev ni. Takšno pomoč bi lahko nudile evropske države. To je najboljša pomoč za žrtve, ki jo lahko EU nudi, saj gre za konkretno in takojšnjo pomoč, evropske države pa posedujejo ustrezne kapacitete. Evropska unija tako lahko vzpostavi več ad hoc projektov za žrtve nasilja ter jim v državah članicah EU nudi dodatno medicinsko in psihološko oskrbo. Investiranje v vzpostavitev takšnih projektov je nujno, v kolikor želimo zagotoviti rehabilitacijo žrtev.
Poleg tega lahko EU investira v mirovni proces ter podpira liberalne dejavnosti v arabskih državah. Te države namreč ne naslavljajo dovolj radikalizma, ekstremizma in rasizma, do katerega prihaja, imajo pa sedaj veliko odgovornost, saj je ogrožena tudi njihova vera, ki jo IS uporablja za doseganje svojih ciljev. Do sedaj arabske države še niso primerno ukrepale in ustrezno reagirale proti ideologiji t. i. Islamske države, ki je lahko še bolj nevarna kot sami vojaški spopadi. Evropa tako lahko naslavlja ta vprašanja in spodbuja Bližnji vzhod, da ukrepa proti tej radikalni ideologiji in ekstremizmu.
Kaj pa lahko storimo posamezniki? Odgovornost zaščititi imajo torej v prvi vrsti države in mednarodne organizacije. Imamo pa to odgovornost tudi posamezniki. Kako lahko pripomoremo k učinkovitejšemu ukrepanju ob takšnih grozodejstvih in zmanjšanju trpljenja?
Lamija: Tisti, ki delajo na področju človekovih pravic, ki se ukvarjajo z žrtvami takšnega nasilja in ki jih te tematike zanimajo, lahko s svojimi aktivnostmi ogromno pripomorejo k ozaveščanju javnosti. Ljudi je namreč potrebno ozaveščati o grozodejstvih, ki se dogajajo, jim približati te situacije ter iskati načine, kako jih preprečevati in reševati. Vsak posameznik lahko pripomore k ozaveščanju o grozotah, ki jih IS izvaja nad žrtvami ugrabitev in tako spodbuja mednarodno skupnost k ustreznemu ukrepanju.
Bodimo torej glas tistih, ki so brez glasu.