Počasi se zaključuje predsedniška kampanja, v kateri smo lahko zadnjih nekaj tednov spremljali dejavnosti in nastope aktualnega predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja in 8 njegovih izzivalcev. Kampanja je bila glede na favoriziranost branilca položaja intenzivna, služila pa je predvsem kot lakmusov papir za testiranje razmerja političnih sil pred državnozborskimi volitvami prihodnje leto. Zaznamovalo jo je tudi dejstvo, da nihče izmed izzivalcev ni uspel resno ogroziti položaja Boruta Pahorja, kljub temu, da ta v kampanji in na televizijskih soočenjih še zdaleč ni blestel.

Pred nastopom volilnega molka smo za vas pripravili krajšo analizo volilne kampanje, ki temelji na preverjenih teoretskih predpostavkah in modelih analize volilnih kampanj. Osredotočili smo se na nastope, sporočila in narative, ki so jih v kampanji prikazali kandidati, ter na pokrivanje kampanje s strani medijev.

UČINKI VOLILNIH KAMPANJ

Volilne kampanje so sistemi strateškega komuniciranja, namenjeni informiranju, prepričevanju in mobilizaciji volivcev. Za prepričevanje morata biti prisotna dva predpogoja – pozornost volivcev ter kredibilnost, ki jo slednji pripisujejo kandidatom. Državljani na splošno politiki ne posvečajo veliko pozornosti, tekma, v kateri je zmagovalec bolj ali manj znan že vnaprej, pa je zanimiva zgolj navijačem in političnim navdušencem. Čeprav so mediji predsedniško kampanjo pokrivali intenzivno, pa je bila slednja za večino državljanov nezanimiva in na trenutke tudi odvratna.

Volilne kampanje pa sicer nimajo tako velikih učinkov, kot jim jih radi pripisujemo. Večina elektorata je o volilni izbiri odločena že pred začetkom kampanje, saj izbiro bolj kot kampanja determinirajo faktorji, kot so strukturni razcepi v družbi, vrednotna stališča, ekonomske razmere in pripadnost politični stranki.

Inputi volilne kampanje, ki najbolj vplivajo na izbiro, so pretekli dosežki kandidatov, stališča do tem na agendi, obeti o zmagovalcu, prepoznavnost kandidatov in njihova všečnost. Pri volilnem odločanju zaradi pomanjkanja informacij uporabljamo tudi kognitivne bližnjice, izmed katerih so najbolj pogoste hevristika všečnosti, razpoložljivosti in zamenjave vprašanja. Največji del volilnega telesa, ki pred kampanjo še ni bil odločen o svoji izbiri, se bo tako odločal na podlagi intuitivne presoje.

PERSONALIZACIJA VOLITEV

Ker gre v primeru predsedniških volitev za personalizirane volitve, je bilo za pričakovati, da bo fokus kampanje usmerjen v osebnostne značilnosti kandidatov, vsebina pa bo osredotočena na teme, ki so v konkretni pristojnosti funkcije predsednika republike. Nasprotno. Kampanja je pokrila številne aktualne politične teme, zaradi česar so bili kandidati prisiljeni v vlogo nekakšnih družbeno-političnih komentatorjev, manj fokusa pa je bilo namenjenega podkovanosti kandidatov za kvalitetno opravljanje predsedniške funkcije. Na tem mestu se je pri vseh kandidatih kazala ideološka praznina in nerazdelana vizija prihodnosti razvoja naše družbe.

DIFERENCIACIJA

Kandidatom so v volilnih kampanjah na voljo različne strategije za maksimizacijo volilnega rezultata. Glavna strategija vseh volilnih kampanj je diferenciacija od nasprotnikov, zato je bilo od izzivalcev za pričakovati rušenje kredibilnosti aktualnemu predsedniku in vzpostavljanje alternativnih narativov, ki bi rezonirali pri volivcih. Izzivalci so s prisotnostjo na terenu in uporabo digitalnih tehnologij skušali kvečjemu posnemati igro Pahorja.

Napadi na Boruta Pahorja so bili sicer do same končnice skopi, nedodelani in neuspešni, kar so sproti kazale tudi javnomnenjske ankete, nihče izmed izzivalcev pa ni predstavil koherentne alternative, ki bi uspela kritično izzvati status quo. Še najbolj uspešni so bili kandidati v izkazovanju nizke politične pismenosti.

PREDSEDNIŠKE VOLITVE KOT POLIGON

Bolj kakor tekma za mesto predsednika države so bile zanimive ostale igre, predvsem testiranje Marjana Šarca na velikem političnem prizorišču, boj med NSi in SDS na desnem polu in boj med strankama desnega populizma GOD in Zedinjena Slovenija.

Socialni demokrati so tekom predsedniške kampanje po dolgem času prevzeli vrh v javnomnenjskih anketah o priljubljenosti strank, medtem ko bi kot največjega poraženca predsedniške kampanje lahko označili stranko SMC, ki je v boj poslala politično neizkušeno in neprepričljivo šolsko ministrico. Ali je bila poteza Levice, da s svojim kandidatom ne bo sodelovala v tem cirkusu, pametna ali ne, bo pokazal čas.

Zanimiv vidik volilne kampanje je bila uporaba novih komunikacijskih orodij, ki so se jih posluževali tako kandidati kot mediji, s tem pa jih kalili v praksi in preizkušali, kako se sistem na njih odziva. Glede na vso dogajanje v okviru predsedniške kampanje v zadnjih nekaj tednih lahko torej sklenemo, da se je z njo že začela kampanja za glavno tekmo – volitve v Državni zbor 2018.