Drumpf kot kandidat na letošnjih predsedniških volitvah v ZDA pooseblja novo politiko na katero prisega obsežen razred ameriških volivcev, ki bi jih lahko imenovali tudi “razočarani” volivci. Gre za navidezno alternativo dosedanji mainstream politiki v ZDA, ki temelji predvsem na zanikanju “mi nismo to kar so oni”, “mi smo pozitiven pol, oni negativen” itd. Poleg tega je njegova politika usmerjena tudi v iskanje grešnega kozla (Muslimani, Mehičani itd.) za nezadovoljstvo in vedno večje razpoke znotraj ameriške družbe. Razred razočaranih (predvsem belih) volivcev je temelj, ki omogoča takšno retoriko in kandidata kot je Drumpf. Vzroke za pojav in uspešnost (mogoče tudi končni uspeh) Trumpa gre iskati v krizi ameriške družbe t. j. v krizi sodobnega kapitalizma. Ljudje, ki pošteno delajo so vedno bolj revni, v družbi prihaja do vedno večjih socialnih razlik, prekariata ipd., kar liberalni kapitalizem opravičuje kot latentne posledice “družbenega razvoja”. Vse skupaj pelje v smeri politične mobilizacije katere rezultat je v Trumpovem primeru vzpon populizma. Podoben potencial razočaranih volivcev je poskušal nagovarjati B. Sanders, ampak mu žal ni uspelo prepričati odločevalce v lastni stranki, ki bi ga morala nominirati za predsedniškega kandidata.
O amerikanizaciji ali natančneje povedano “trumpizaciji” volilne kampanje v Evropskih demokracijah bi se dalo razpravljati. Retorična praksa in diskurz, ki ga uporablja Drumpf v Ameriki zagotovo ni nekaj kar bi lahko dobesedno preslikali v nacionalna okolja evropskih demokracij. To kar Drumpf počne je sicer klasična oblika politične manipulacije. Drumpf svoje volivce draži in nagovarja njihovo popolnoma banalno zadovoljstvo na ravni živalskega instinkta. Drumpf vztraja na čustvenem ponavljanju uporabnih vrednot kot sta na primer “ameriško ljudstvo, “naša kultura” ipd. Ko se ta čutni (estezijski) moment veže na všečno “blagovno vsebino” (uspešni poslovnež z lepo ženo), ta element kot nekakšen emblem – lascivnih barv in všečne oblike – v ameriškem volivcu vzbuja psihološki interes posesivnosti. Čutni element zavaja volivca k tovrstnemu razmišljanju: če so podoba nekega kandidata, njegove barve in oglasno sporočilo všečne, potem ni daleč od resnice, da mora tudi njegova politika imeti podobne značilnosti. Lažni silogizem vodi do napačnega zaključka, ki je rezultat lažnih predpostavk. Gre torej za prodajanje “blaga brez vsebine”, kar je ena od osnovnih gonilnih sil v kapitalistični družbeno-gospodarski ureditvi. Med manipulacijo Trumpova sporočila na spoznavni ali afektivni ravni delujejo tako, da zavajajo in prepričujejo volivca o nečem, kar v osnovi ni točno. Takšno sporočilo je torej vedno laž. Pri tem je pomembno poudariti, da v Trumpovi komunikaciji nikoli ne gre za dokazovanje oziroma razumevanje stališč, ampak za njihovo vsiljevanje. Cilj Trumpove manipulacije je na silo prodreti v um volivca, da bi se tja vsililo neko stališče ali vedenje, pri čemer se volivec ne zaveda tega nasilnega dejanja. Naslanjajoč se na uporabne vrednote in profesionalno volilno kampanjo Trupm to zelo dobro izkorišča.

Alem Maksuti